Od Ognjene zemlje do mejnega prehoda Paso Roballos, kjer sva stopila v Čile, sva potrebovala dobra dva dni vožnje. Za prvo noč sva se ustavila v parku Monte Leon, kjer sva prav od blizu lahko opazovala veliko kolonijo pingvinov Magallan. Cel naslednji dan sva se vozila po patagonski stepi in deloma tudi po že poznani ruti 40, vendar tokrat v nasprotini smeri. V vasi Bajo Caracoles polno natankava oba tanka (dizel je namreč v Argentini precej cenejči kot v Čilu) in se po nekaj kilometrih z rute 40 odcepiva zahodno proti Čilu. Vozila sva se po krasni dolini ob jezeru Ghio mimo nekaj stalno naseljenih posestev, ki niso le osamljena temveč tudi strašno odročna, saj je od tu skoraj cel dan vožnje po makadamu do trgovine, kaj šele do kakšne resnejše zdravniške oskrbe. Sicer čudoviti kraji za imeti vikend, za stalno življenje pa je takšna odročnost že skoraj kruta. V tej dolini se pred nama odvije filmska »safari« scena: voziva se po ozki, slabi makadamski cesti. Nenadoma na desnem pobočju zagledava jato več deset njandujev z mladiči, ki drvi navzdol proti cesti in beži pred čredo guanakov. Guanaki priženejo njanduje na cesto, jih nekaj časa preganjajo po cesti tik pred nama, nato pa krenejo na levo navzdol po bregu. Uau, adrenalin! Vse se je odvilo tako hitro, predvsem pa je bilo zelo intenzivno doživetje, tako da sva na fotoaparate popolnoma pozabila.

Prespiva kakšno uro vožnje pred mejnim prehodom. Predno naslednji dan kreneva naprej, se pripraviva na švercanje. V avtu skrijeva skoraj vse najine zaloge hrane, ki sva jo nakupila v Rio Gallegos: sadje, zelenjava, meso, mlečni izdelki. Čilenci namreč uvoza teh izdelkov ne dovoljujejo. Do sedaj sva se tega pravila držala, tokrat pa sva se odločila za ilegalo, saj je hrana, predvsem sadnje in zelenjava, v Čilu precej dražja hkrati pa kvaliteta precej slabša, vsaj v majhnjih krajih, kakršna bova imela na svoji poti. Švercanje je bilo uspešno in v nekaj urah se pripeljeva do čudovito zelene reke Baker, kjer sva se priključila na Carretero Austral in krenila proti jugu.

To področje Patagonije so Čilenci pričeli kolonizirati na začetku 20. stoletja. Vendar so bili pionirji v teh krajih zaradi odročnosti in neobstoječih prometnih povezav s preostalim čilenskim ozemljem vedno bolj odvisni in pod vplivom Argentine kot Čila. Zato je za boljši državni nadzor nad tem ozemljem General Pinochet pričel z izjemno zahtevnim projektom, ki je požiral vrtglave vsote denarja – gradnja ceste »Carretera Austral« (južna cesta), ki se je pričela leta 1976 in se do, vsaj za sedaj, skrajne točke, Villa O'Higgins, končala leta 2000. Tam se namreč prične velika ovira za nadaljno gradnjo, južna ledeniška plošča, čeprav že obstajajo optimistični načrti oziroma želje, da bi cesto speljali tudi okoli tega in s tem s cestno povezali celotno čilensko ozemlje.

S pridobitvijo cestne povezave s civilizacijo se področje vidno turistično razvija, predvsem osrednji del okoli glavnega mesta Coyhaique, ki je tudu podnebno najugodnejši. Vendar v splošnem to še vedno ostaja odmaknjeno, zelo redko poseljeno in divje področje, kar seveda pomeni raj za popotnike kot sva midva. Ko sva torej vstopila v Čile sva najprej krenila po Carreteri Austral proti jugu.

Najin cilj za prvi dan je bila vasica Caleta Tortel. Bolj kot sva se vozila južno bolj poraščena, zelena, mokra in močvirnata je postajala pokrajina. Čudila sva se, kako zelo drugačna je Patagonija na Čilenski strani Andov, ki v tem delu niti niso več visoki (pripeljala sva se čez prelaz samo 647m nadmorske višine). Argentinska Patagonija je pretežno suha, skoraj puščavska pokrajina, tu pa praktično sama voda in gozd. Caleta Tortel leži 20km od Carretere Austral in je šele leta 2002 dobila cestno povezavo. Do tedaj je bila dostopna le s čolnom, konjem ali peš. Leži daleč stran od civilizacije, v možvirju na koncu fjorda in ob ustju reke Baker, osamljena v divjini in predvsem v neprijazni pokrajini in klimi. Vasica je zelo zanimiva. Zaradi močvirnate pokrajine vse hiše stojijo na kolih, povezujejo pa jih leseni mostički. Za turističnega obiskovalca je to skoraj idiličen prizor, še posebej, če je prisoten vsaj kak žarek sonca. Ampak živeti tukaj pa je po mojem okusu prav moreče, saj so mraz, megla, dež in veter stalnica, vse naokoli pa samo močvirje in voda. Zaradi tega sem bila presenečena nad relativno velikim številom prebivalstva (vsaj glede na to, da sečnja lesa, zaradi katere je vas sploh nastala, ni več v aktivni fazi) še bolj pa nad očitno precejšnjo širitvijo vasi in številnimi novogradnjami.

Naslednji dan po ovinkasi cesti mimo številnih jezerc, vsaj kolikor je bilo mogoče videti v oblačnem in meglenem vremenu, in z eno trajektno vožnjo prispeva do vasi Villa O'Higgins, kjer se, vsaj za enkrat, konča Carretera Austral. Naprej je možno le še s trajektom po jezeru Lago O'Higgins v Argentino. Skampirava se v lepi samotni pokrajini na obali jezera in večer uživava ob tabornem ognju na bolj zimski način – s kapo, rokavicami in deko čez kolena. Nasednji dan se obrneva nazaj proti severu, saj nama ne ostaja več veliko časa. 18. marca morava namreč že biti v Buenos Airesu, da urediva vse za prevoz avtomobila nazaj domov. Zjutraj se razvije lep sončen dan in vožnja nazaj proti severu se zdi, kot da se po tej isti cesti sploh še nisva vozila, saj je bila prejšnji dan precej slaba vidljivost, ta dan pa so se nama odpirali lepi razgledi na številna jezera, pečine in kondorje, ki so jadrali nad njimi, ob cesti pa nekaj osamljenih domačij in konjenikov. Čudovito.

Najino potovanje se je nadaljevalo v počasni vožnji po čudoviti pokrajini in vedno bolj žal nama je bilo, da nama ostaja še tako malo časa. Carretera Austral je bila namreč eden najlepših predelov na najinem celotnem potovanju. Čudovita zelena pokrajina, mnoge reke, jezera, divjina, neskončne možnosti kapiranja v samoti neokrnjene narave, veliko možnosti za pohodništvo, izlete s konji, čolni.... Bolj ko sva se vozila proti severu, bolj ugodna je postajala klima in hkrati se je večala tudi obljudenost in poseljenost pokrajine. Vsakih 10km se je odprl kakšen nov pokrajinski prizor, ki je v meni sprožil misel: »Tukaj bi lahko ostala cel teden!«. Pa žal ni bilo časa. Počasi sva se vozila proti severu, obdčudovala naravo, ledenike, ki sva jih opazovala kar s ceste, kampirala na samih lepih lokacijah. Vmes sva šla na pohod proti jezeru Leones. Na poti sva najprej z avtom prečila precej trohel lesen most, za katerega nisva bila prepričana, če bo sploh zdržal težo najinega avta, nato pa peš prečila polje ledeniške morene in s skakanjem po skalah in deblih mnoge ledeniške potoke in nekaj rek in na koncu prilezla do izjemnega prizora: pod nama ledeniško jezero, v katerega se steka več ledeniških jezikov, vse naokoli pa same bele gore. Toliko ledenikov na enkrat še nisem videla.

Naslednji v vrsti najlepših prizorov se je zgodil v zalivu Santa Barbara, kjer sva se utaborila na črni peščeni plaži. Zjutraj sva nekaj metrov od obale opazovala delfine, ki so se igrali v valovih, skakali iz vode, se vrteli v krogih, oplavali na odprto morje in se spet vrnili in počenjali svoje vragolije.

Na poti sva do sedaj videla že kar nekaj ledenikov, vendar ledenik Ventisquero Colgante je nekaj čisto posebnega: ledenik sredi džungle. Ledeniški jezik se spušča v jezero med pobočji bujno poraslimi z deževnim gozdom. Za naju precej nenavaden prizor, saj sva takšno rastje do sedaj videla v glavnem v bolj tropskih krajih, zato naju je kar čudilo in navduševalo, da v takšni pokrajini ledeniki sploh lahko obstajajo (ta namreč ni edini tod na okoli).

Najina najbolj severan točka Carretere Austral je bil park Pumalin, ki je največji naravni rezervat v privatni lasti na svetu in obsega 320 000 hektarov neokrnjenega deževnega gozda. V parku sva preživela en dan in prehodila nekaj super urejenih peš poti med starimi drevesi, ob slapovih, rekah in po soteskah.

Za konec potepanja po Čilu pa še posladek: rafting na reki Futaleufu, ki med mnogimi raftarji in kajakaši slovi kot največji izziv na svetu. Dolina reke Futaleufu poleg svoje lepote nudi tudi dobro infrastrukturo za vodne in druge športe v naravi: kajak, rafting, kanuji, šprtni ribolov, jahanje, pohodništvo, kampiranje... Predvsem pa je center za rafting in kajakaštvo. Problem pa je ta, sicer splošno čilenski, da so vse te aktivnosti precej drage, sploh za naju na koncu najine poti. Kjub temu naju je strašno mikalo, da bi se spustila z raftom po tej slavni reki. Turistov ni več bilo veliko, saj je bila sezona za te športe že skoraj končana, zato sva potipala pri tour operaterjih, če se da dobiti kakšno bolj ugodno ceno. Hitro sva ugotovila, da je med raftarji in kajakaši, seveda po zaslugi naših Bobrov, Slovenija dobro poznana država. Tako so bili pogosti odzivi na najin odgovor od kod prihajava »Slovenia! All right!« - v tonu dobrodošlice in.... »Are you really Slovenians? You mother fuckers!« - v tonu rahlega zavidanja. Začetne cene, ki so nama jih ponujali so bile za naju čisto preveč, vendar ker sva delovala tako neodločno in ker je vsaj nekaj denarja boljše kot nič, sva na koncu dosegla skoraj polovično ceno in bila več kot zadovoljna, da sva se odločila za spust. Reka je namreč nora. Nikoli še nisva doživela, nisva si niti predstavljala, da na reki sploh lahko nastajajo takšni valovi. Z raftom smo drveli preko celih vlakov ogromnih valov, da nas je metalo skoraj navpišno navzgor, vsaj občutek v čolnu je bil takšen. Ko smo se prvič približevali takemu vlaku valov sem od presenečenja in adrenalina čisto pozabila veslati in samo čakala ali nas bo val z vso svojo količino vode kar povozil ali pa nas bo vse vrglo v zrak in razmetalo po vodi, česar si res nisem želela, saj je bila voda svinjsko mrzla. Skratka, prvi vlak smo zvozili in vsakega naslednjega smo bolj kričali od navdušenja. Bilo je fantastično. Res prava poslastica za konec avanture po Carreteri Austral.

Za konec lahko rečem, da Carretero Austral in čilensko Patagonijo na sploh priporočava vsem ljubiteljem narave in outdoor aktivnosti. Kakšna smola, da nimava več časa. Sem se bo obvezno potrebno vrniti. Ponuja se še toliko pohodništva, raftinga, izletov s kanuji, konji, kampiranje... Po drugi strani pa... morda je bolje tako, saj stvari ostanejo v najlepšem spominu, če se končajo na svojem višku.

Urša