Z Janom in Stefanom smo se dogovorili, da v ponedeljek skupaj začnemo logistično akcijo »Južna Amerika«. Torej imava pred seboj še zadnji vikend turistiranja po srednji Ameriki. Soboto preživiva v kampu na čudoviti in precej popularni plaži Santa Clara, kjer za živahnost poskrbita dva avtobusa najstnikov iz internata. Nedeljo pa nameniva ogledu Panama kanala. Celo popoldne sva preživela ob zadnjih zapornicah proti Pacifiku – Miraflores. Tu je urejen zelo dober interpretativni center z muzejem, kinodvorano, restavracijo, barom in odlično razgledno točko tik nad zapornicami, tako da lahko čisto od blizu opazuješ preženje ogromnih ladij, ki imajo samo 60 cm prostora na vsaki strani do roba kanala. Kot zanimivost tole - za Panamax (največja možna velikost ladje, ki še gre lahko skozi panamski kanal) je cena enega prehoda skozi kanal 200.000$ in več (res tako veliko, ni tipkarska napaka). To nedeljo pa imajo v Panami referendum za širitev kanala z dodatno linijo zapornic, kar bi predstavljalo 30% povečanje zmogljivosti kanala. Ljudej pravijo, da mora biti izid »Za«, ker če ne bodo gradili Panamčani, bodo menda gradili še en kanal v Nikaragvi.
Nasledji dan, začetek logistične akcije, se ne prične prav dobro. V agenciji, od katere sta Nemca že imela potrditev termina in cene, so nam povedali, da je ladja polna in da gre naslednja, ki je poleg tega še dražja, šele v novembru. »Kaj! Ja tako dolgo pa ne bi čakali.« Gospodična je bila zelo prijazna, polna praktičnih napotkov in nam je celo priporočila konkurenčno družbo, za katero je vedela, da imajo še prostora na ladji, ki izpljuje konec tedna. Poklapani smo se odpravili po naslednjih ladijskih in letalskih agencijah nabirat podatke. Kasnejša je bila ura, bolje se je odvijala zgodba. Končni rezultat dneva pa je bil tak: avtomobile bomo poslali v Kolumbijo (ta varianta izpade cenejša kot v Ekvador), s tem, da ima ta destinacija še en zelo zanimiv dodatek. Vključuje namreč 5 dnevno jadranje po Karibih in obisk panamskega arhipelaga San Blas, kjer živijo indijanci Kuna (all inclusive jadranje namreč stane skoraj enako kot letalska karta, tako da je bila odločitev zelo enostavna). Najeli smo jadrnico s francoskim kapitanom Oliverjem in argentinsko/hrvaškim mornarjem, Leonardom Ivanom Vlasichem. Madonca, kako dolg dan. Spet po dooooolgem času sem imela dolg, naporen šiht :-) Ob devetih zvečer se vse dokončno dogovorimo z mornarjem Leom in prav dobre volje gremo na večerjo, saj se zdi, da gre vse kot po maslu.
Danes pa bijemo birokrasko vojno. Urejamo namreč vse potrebne papirje za izvoz avta iz Paname. Prva naloga je bila kopiranje dokumentov (na več uradih je namreč potrebno vložiti kopije različnih dokumentov). Gredo fantje peš iskat kopirnico, jaz pa čakam v avtu, parkiranim pred policijo. Hodijo in iščejo po soseski Calidonia, ki zgleda precej boga, vse bajte razpadajoč ... Jih ustavi policija: »Hopa, kam pa vi?« »Kopirat.« »Ne, ne, tu naokoli ne morete hodit sami, je preveč nevarno! Gremo mi z vami.« Počakajo policijski avto, ki jih pelje naokoli po soseski iskat kopirnico. Prva nima papirja, tako da se iskanje nadaljuje... Končno se čez dobro uro prišetajo nazaj do naših avtomobilov. Med tem pa mene na parkplacu nadleguje nek bivši zapornik, ki mi razlaga, da je glih prišel iz 11 letnega zapora, da je služil veliko let v USA vojski in mi kaže vse »USA Army« tatuje po svojem telesu (možak je namreč mislil, da sem jaz gringica - američanka in se izgleda nadejal, da bo v meni vzbudil nekakšno patriotsko hvaležnost, ki me bo pripravila do tega, da bom segla v denarnico). No, po dveh minutah, se že pojavi policaj, ki ga grdo gleda in strogo opazuje, kaj počne, tako da se nadlegovalec začne takoj branit, »Nič se bat, nimam nobenega orožja!«. Mi vsi sicer te prigode jemljemo z nekaj humora. Ampak situacija v tem delu mesta res ne zgleda najbolj miroljubna. Skoraj na vsakem vogalu stoji par policajev v specialski opremi (brzostrelke ali pištole, neprebojni jopiči, pendreki ...).
No ok, kopije smo si prikrbeli, gremo na policijo. Najprej je na vrsti inšpekcija, da avto ni bil ukraden. Tu ugotovijo, da nam na meji ob vstopu v Panamo niso pravilno spisali carinskega dokumenta za začasni uvoz (pri nama napačen tip avtomobila, pri Janu napačen VIN), zato nas pošljejo na carino (na srečo se to vsaj da urediti tu, da nam ni treba hodit nazaj na mejo), čakamo več kot uro, da nam uradnik spiše nov carinski dokument. S tem gremo nazaj na policijo, kjer izdajo potrdilo, da avto ni ukraden in v drugi pisarni čez cesto še potrdilo, da avto in voznik nista bila udeležena v prometi nesreči in da proti vozniku ni bil sprožen noben pravni postopek. S temi papirji gremo nazaj na carino, kjer izdajo dovoljenje za izvoz vozila. Celoten postopek v bistvu ni kaj posebej zakompliciran, je pa veliko poti in veliko čakanja. Optimistično smo namreč upali, da bomo danes lahko vse pravočasno uredili in še danes v pristanišču v Colonu naložili avtomobile v kontejner in se zvečer že vkrcali na jadrnico. Pa ne bo nič iz tega, birokracijo v Panama City smo končali šele ob treh popoldan. Preostanek popoldneva sva namenila pranju perila in nakupu nekaj potrebščin. Zvečer pa sva se sprehodila in večerjala v starem delu mesta San Felipe. Zelo lepa četrt, sicer malo hecna mešanica popolnoma obnovljenih in razpadajočih stavb in precej brez življenja.
Zdaj pa nas čaka še cela avantura z birokracijo v Kolumbiji, ki hkrati predstavlja tudi še neznan dodaten strošek.
Urša
