Izgledalo je podobno kot meja med Mehiko in ZDA, v smeri proti severu seveda. Pred nama so bili trije avtobusi in samo na štempelj v pasport sva v dolgi dolgi vrsti čakala eno uro. No, pravzaprav je šlo hitreje kot sva pričakovala, ko sva zagledala vrsto, ki se je vila okoli cele stavbe. Potem pa je bilo potrebno urediti še začasni uvoz vozila, kar je zopet pomenilo veliko čakanja, saj so carinki vse avtobue pred nama izpraznili in natančno pregledovali, prav tako pa tudi potnike in vso njihovo prtljago. Ko so nama že skoraj uredili papirje za avto, sva se še nekaj časa upirala nakupu obveznega avto zavarovanja (saj že imava zavarovanje, ki pokriva srednjo in južno Ameriko). Več nivojev oblasti sem skušala prepričati, da midva zavarovanje že imava in blablabla... Ni uspelo. Sva moral odšteti še 12 dolarjev za zavarovanje, kar konec koncev itak ni prav veliko. Temu je sledil še pregled avtomobila in dokončno štempljanje dokumentov v pisarni na drugi lokaciji, kjer je šlo vse zopet po birokratsko počasi.
Do sedaj so prehodi meja potekali brez komplikacij in razmeroma hitro. Moraš pač predložiti dokumente, nekaj kopij dokumentov (kar imava vedno v naprej pripravljeno), različno natančen pregled istovetnosti avtomobila in njegove vsebine. Seveda pa je vedno v veliko pomoč dovoljšne znanje jezika (končno moja španščina ni samo moj hobi ampak tudi koristna zadeva J), ki precej pohitri in olajša postopek.
Prva stvar, ki se kot očitna pokaže v Kostariki, so izredno slabe ceste. Pravzaprav najslabše do sedaj. Pravo presenečenje, glede na to, da je to najbolj razvita država v srednji Ameriki (no, edino Belize je tu nekje blizu). 10 do 20 cm globoke luknje v asfaltu so popolnoma običajna stvar na glavnih cestah. Brez opozorilnih oznak. Precej nevarna in neprijetna zadeva, zato sva se nočnim vožnjam v Kostariki skušala čimbolj izogibati.
Najin prvi postanek v Kostariki je bil precej popularen obmorski kraj na Pacifiku, Tamarindo. Tu sva sva bila zmenjena s Korošcema Vesno in Alešem, ki sta v Kostariki preživljala svoj potapljaški odpust. Timing njunega dopusta je bil za naju »perfecto«. S koncem septembra so nama namreč potekle kreditne kartice in tako sta nama Vesna in Aleš naredila zelo praktično uslugo – nama prinesla nove kartice. Ležerno sva tu preživela dva dni, kampirala v edinem in precej zanemarjenem kampu v mestu, kjer so bivakirali lokalni artisti, večere pa preživljala z Vesno in Alešem ob veliko čvekanja v slovenščini (uf, to je prav pasalo). Zadnje jutro naju je med zajtrkom z drevesa opazovala iguana, ki se je dokazala za popolnoma neboječo in predrzno žival, saj je takoj zatem, ko sva zaključila s hranjenjem, hitro prilezla dol po deblu in napadla ostanke hrane na najini kamping mizi.
Iz Tamarinda sva se proti jugu vozila mimo mnogih lepih, čistih in prijetno urejenih peščenih plaž. Za en dan sva se ustavila v obmorskem kraju Samara, s krasno belo peščeno plažo, kjer sva našla mali kamp čisto na plaži, poln kokosovih palm. Naslednji popoldan sva se odpeljala proti zaščitenemu področju divjih živali »Refugio Nacional de Fauna Silveste Ostinal« v upanju, da bova mela priložnost videti kakšno morsko želvo. Ostinal je namreč plaža, kjer že tisoče let vsako leto ležejo jajca želve iz vrste »Olive Ridley«. To je bilo zame najboljše doživetje v Kostariki. V raziskovalnem centru v vasi so nama prostovoljci povedali, da sva za kak teden zamudila arribado. Arribada je zaenkrat še nepopolnoma pojasnjen masovni prihod želv, ki se v sezoni gnezdenja običajno zgodi enkrat na mesec in traja nekaj dni. V tem času ponoči na plažo prileze in v pesek zakoplje jajca več 10 tisoč želv, menda toliko, da jih je polna cela plaža in se skoraj ne da hodit med njimi. Po 45-55 dneh se izležejo mladiči. Eno teh obdobij se je zaključevalo ravno v času najinega obiska.
Ko se je popolnoma znočilo sva se z rdečo svetilko odpravila po plaži iskat želve (bela svetloba je prepovedana, ker želve preveč zmede). Kmalu sva opazila želvine sledi in jim sledila navzgor po plaži. Zagledela sva želvo, ki je kopala luknjo v pesek, kamor bi odložila jajca. Bila sva polna navdušenja, da sva imela tako hitro zadetek v polno. Opazovala sva jo dobre pol ure in to čisto od blizu. Približaš se ji lahko na pol metra in želva sploh ne trzne. Med tem časom se je s počasnimi gibi večkrat premaknila in začela kopati novo luknjo, kot da bi iskala najbolj ustrezno mesto za gnezdo. Zgodaj zjutraj pa je bila izkušnja še bolj polna. Vstala sem nekaj pred šesto in odhitela na plažo. Ob sončnem vzhodu so se začeli mladički kopati iz peska. Fascinirana sem s slikami in filmi zelo hitro napolnila kartico svojega fotoaparata in sem hitela še po Blaževega. Plaža je bila polna belih jajčnih lupin in malih želvic, ki se borijo, da bi čimprej prilezle do vode. Nekatere se, zaradi različnih vzrokov, izvalijo prešibke ali nimajo prave orientacije in začnejo lezti vzporedno ali celo stran od morja. Pri tem sem se priključila prostovoljcem, ki pomagajo tem ogroženim živalim. Zmedene in šibke mladičke smo pobirali po plaži in nosili bližje k vodi in hkrati odganjali predatorske ptice, ki so kriče krožile nad plažo in pikirale na želvice. Po dobrih dveh urah sem skoraj z žalostjo ugotovila, da se je fascinacija končala in šla zbudit Blaža.
Nadaljujeva proti hrboviti notranjosti države, proti zaščitenemu gozdnemu področju Monteverde (»cloud forest«). Za čez noč se parkirava na mirnem parkplacu pred vhodom v park. Noč je polna glasnih živalskih zvokov, predvsem ptic in žuželk. Naslednji dan prehodiva vse poti v javnem delu parka, ki so zelo lepo urejene. Pokrajina je večinoma zavita v oblačnost, ima zelo vlažno podnebje in povsod veliko vode – potokov in slapov. Predvsem pa zelo raznolika in bogata flora in fauna. Opazovala sva zanimive, za naju nenavadne rastline, ptice in za sekundo videla divjega prašiča (»peccary«), ki je prečkal najino pot.
Naslednja turistična atrakcija, ki jo obiščeva, je volkan Poas. Znano je, de kmalu zjutraj vulkan prekrijejo oblaki, zato sva prespala pri zadnji gotilni na poti proti vulkanu in nekaj pred osmo zjutraj, ko odpirajo park, že stala pred vrati. In se je več kot splačalo. Peš se pride čisto na rob kraterja, od koder je krasen pogled v kratersko jezero in sulfatare okoli njega. 15 minut po najinem prihodu pa so oblaki že prekrili vulkan in občudovanja za ta dan je bilo konec. Sprehodiva se mimo še enega jezera v parku, nato pa na piknik plac, kjer si privoščiva obilni zajtrk, med katerim nama klopi in mizo vztrajno obletavata dve lačni veverici.
Ugotoviva, da nama pušča toplovodna napeljava bojlerja. Zato se odpeljeva v glavno mesto San Jose po nakupih in iskati ustrezni servis plac. Sprehodiva se po mestu, obiščeva nekaj knjigarn v upanju, da najdeva kakšnega vodiča za južno Ameriko (brez uspeha), in po celem mestu iščeva trgovino za nakup tesnila in drugih pripomočkov za popravlilo bojlerja. Najdeva en super »Bauhaus«, nabaviva vso opremo in poiščeva avtokamp. Cel naslednji dan Blaž šraufa. Priti do bojlerja je bilo precej zamudno delo, ker je bilo potrebno razstaviti precej pohištva. Dolg delovni dan. Jaz pa sem imela generalno čiščenje avtomobila in garderobe ter med tem po internetu, telefonu in e-malu nabirala informacije za prevoz avtomobila v južno Ameriko, Ekvador ali Kolumbijo.
Blaž, mojster za vse, naslednji dan popravi bojler in šla sva gledat še en vulkan, Irazu. Podobna situacija kot na Poas, pred osmo sva že pred vrati parka. Z dveh in edinih razgednih točk si ogledava impresivno zeleno vulkansko jezero. Zopet zelo kmalu celo goro prekrijejo oblaki. Kaj drugega kot gledati v kratek se v tem parku ne da, namreč ni nobenih urejenih poti, zato le še pozajtrkujeva in se opraviva naprej proti pacifiški vasi Pavones.
Preko foruma Panamerikana sva se dogovorila z dvema Nemcema, ki potujeta s VW kombijem, da skupaj najamemo veliki kontejner in si tako delimo stroške za transport avtomobilov v južno Ameriko (med Panamo in Kolumbiju namreč ni nobene ceste, loči ju Darien Gap - skoraj neprehodna džungla, polna gverile in trgovine z drogo). Da se prej malo spoznamo, smo se dogovorili za srečanje v Kostariki, in sicer na surferski plaži Pavones, čisto blizu panamske meje. Vožnja do tja je bila dolga, čez več gorskih prelazov, dež in na odsekih tako gosta megla, da se je komaj videlo dve sredinski črti na cesti. Na cesti pa polno nestrpnežev in norcev, kot je običajno v vseh latinsko-ameriških državah na najini dosedanji poti. Že v trdi temi prideva v Pavones in na slepo srečo takoj najdeva Jana in Štefana. Zelo zanimiva in zabavna modela, oba surferja. In da potovanje slučajno ne bi bilo preenostavno, si je Jan v Nikaragvi kupil dvomesečno prikupno psičko Nani. Tu sva ostala še naslednji dan, klepetala z bodočima sopotnikoma, opazovala surferje in, kakor že običajno v srednji Ameriki, lenarila ter se naslednje jutro odpravila proti Panami.
Še nekaj besed o prometni kulturi. Latinsko-ameriški vozniki so pravi fenomen. Človek prav težko verjame. Predvsem zaradi splošnega umirjenega in neobremenjenega življenskega stila lokalcev, ki se stvari lotevajo na način »tranquilo« in »manana«. Ko pa se vsedejo za volan, se ti tranquilo latinosi prelevijo v blazne nestrpneže in kamikaze. Prehitevajo v vse slepe ovinke in čez polne črte; prehitevajo vozilo, ki že prehiteva drugo vozilo; ko vidijo, da ti gredo v škarje se velikokrat ne umaknejo, ker optimistično pričakujejo da se boš ti; če ne spelješ v prvi stotinki sekunde, ko se prižge rdeča, že vsi nervozno trobijo, ali pa trobijo celo, če se »bedak« ustaviš na rdečem semaforju; zapor zaradi dela na cesti tudi mnogi ne upoštevajo, in se z gasom peljejo mimo cele stoječe kolone in cestnega delavca, ki skrbi za promet. Tako se je zgodilo nekajkrat v Gvatemali in se je nato več cestnih delavcev v teku pognalo za avtobusi, da jih ustavijo, predno trčijo v nasproti vozeča vozila. Ja, najhujši so avtobusarji.
Urša
