Naša slovensko-španska potovalna ekipa je imela prvi honduraški postanek v Copanu. Majevske ruševine, ki sicer niso ravno velike, slovijo pa po zelo dobri ohranjenosti fasad, štukatur in drugih umetniških del.

Cesta na naši nadaljni poti je v dobrem stanju, zelo malo prometa, najpogosteje na cesti srečujemo tovornjake polno naložene z bananami in kmalu se na obeh straneh ceste začnejo neskončni nasadi banan – »Bienvenidos a republica banana«. Naša glavna destinacija v Hondurasu je karibski otok Utila, vendar nas prehiti noč in se ustavimo v mestu El Progreso. Večerja je bila zanimiva kulinarična izkušnja. Prvič se namreč srečamo s sicer zelo tipično hrano karibskih dežel. Juha iz polžev in juha iz morskih rakcev, oboje kuhano v kokosovem mleku, priloga k ribi pa ocvrte rezine platana, bananam podobnega sadeža. Kasneje spoznava, da so zelo tipične priloge tudi kuhan riž s kokosom in različne vrste banan oziroma platanov pripravljene na različne načine (tudi v juhi kot na primer pri nas krompir).

Po večerji smo sledili močnemu zvoku tolkal in prišli do šolskega dvorišča, kjer je imel šolski tolkalni orkester generalko za parado na dan neodvisnosti, 15. september (podobne parade na ta dan potekajo po celi srednji Ameriki). Zadeva nas je vse navdušila: okoli 60 šolarjev z različnimi tolkali po koreografiji koraka po šolskem dvorišču in izvaja glasno, poživljajočo muziko z močnim ritmom – šus energije direkt v žilo. Večer smo zaključili v hotelskem bazenu, kjer smo uničili najino mehiško tekilo.

Naslednji dan dopolde končno prispemo na karibsko obalo, avto pustiva v pristanišču in se vkrcamo na katamaran za Utilo. Zaradi podaljšanega vikenda (ponedeljek je dan osvoboditve) je katamaran poln domačinov, predvsem mladine, ki je že med potjo zelo razposajena. Ko pridemo na otok oba takoj dobiva v roke polno letakov za kakih 10 različnh potaplaških šol na otoku. Odločiva se za Alton's Dive Shop, ki ima najboljši plac. Na istem mestu so sobe, učilnice, potapljaška oprema, vadbeni prostor v vodi, čolni in na koncu dolgega pomola, ki se razteza v zeleno karibsko morje, super terasa, senca in hamacas (viseče mreže). Prvi večer precej časa preživimo na glavnem trgu ob opazovanju živahne nočne scene in tako kmalu spoznamo nekaj lokalnih posebnežev... Naslednji dan začneva s poukom za tečaj Open Water po licenci PADI. Hecno, prvič v življenju sva z Blažem sošolca :). Kar je bilo kar fajn, sem lahko na izpitu malo plonkala :). Teden je hitro minil s poukom in potapljanjem čez dan, večernih druženjih z Marto in Vicentom, okusnih in poceni večerjah (oba sva se najedla za 8-10 $), lahkotnim posedanjem po vaških barih in poslušanjem reguetona (po angleško reggaeton - trenutno najbolj popularen glasbeni žanr v Karibih, ki se je razvil v Portoriku), hlajenjem telesa ob bolj ugodnih večernih temperaturah, spoznavanjem novih ljudi - popotnikov in lokalcev, izletom na še manjši karibski otok Water Caye. Prava karibska atmosfera, vse na izi, sporščeno, počasi, brez čevljev, majic....kakor te je pač volja. Poleg tega pa še veliko možnosti za snorklanje in potaplanje po bližnjem koralnem grebenu ter izlete na mnoge okoliške Caye (male karibske otočke). Edina slaba stvar je ta, da je čez dan, kadar ni vetra, nevzdržno vroče.

Po dobrem tednu na Utili sva se odpravila v notranjost Hondurasa na jezero Yojoa, kjer sva preživela nekaj dni. V okolici jezera sva si ogledal lep, 43 m visok slap Catarate de Pulhapanzak, katerga glavna atrakcija je iti peš skozi slap v podzemno jamo, ki se nahaja v steni za slapom. Jaz zaradi slabega zdravstvenega stanja nisem šla, Blaž pa je bil ves navdušen nad to izkušnjo. Po njegovih besedah sama jama ni nič posebnega, pot do nje pa je adrenalinska in navdušujoča: kot da bi bil sredi viharja na jadrnici, voda vsepovsod, od zgoraj, spodaj, z leve, desne... močan veter, skratka dežni vihar!

Jaz sem na Utili staknila tipično potovalsko bolezen – vnetje prebavil s seveda spremljajočo drisko in rahlo vročino. Kot si lahko predstavljate, to ni ravno najbolj ugodna zadeva med potapljaškim tečajem, predvsem ne kadar si pod vodo in imaš na sebi navlečen neopren in vso potapljaško opremo. Prvi dan sem upala na najboljše in se je tako tudi izteklo, drugi dan pa nisem hotela več tvegati, tako da hvala bogu za Seldiar. Ker se stanje po tednu dni ni izboljšalo, sem šla v mestecu na jezeru Yojoa k zdravniku. Gospod dohtar mi je predpisal antibiotike in očitno sem mu izgledala zelo šibka, saj me je priklopil kar na infuzijo. Par dni sem okrevala v gostišču in domači pivovarni D&D Brewery, kjer naju je kratkočasil super gostitelj in zanimiv možakar Bob iz Oregona. Blaž je užival v degustaciji različnih vrst bobovega piva, jaz pa sem pretežno ležala v viseči mreži, žulila prepečenec in cedila sline ob dišavah prepovedane hrane.

Tu sva fasala prvo kazen za prometni prekršek. 500m od štarta, ko se Blaž še ni privezal, naju ustavi policija. Pregledajo dokumente in pravijo, da bo treba plačati kazen, ker varnostni pas ni bil pripet. Kazen je treba plačati v mestu uro vožnje iz vasi in šele ko bo plačano dobiva nazaj dokumente. Kazen pa znaša 1000 lempir. Policaj maha s knjižico prometnega zakona, da je tam notri vse zapisano in kaže na tekst, kjer je navedena številka 1000. No, če mi pa že glih mahaš s tem pred nosom, sem si mislila, mi pa še pokaži, kje to piše (hehe, pravniki pač ne moremo iz svoje kože). Tip je bil kar malo presenečen, ko sem začela listati po njegovi zastraševalni knjišici. Res je bila kazen 1000 lempir, vendar za hude prometne prekrške. Začela so se pogajanja in pregovarjanja, vse v zelo prijaznem in umirjenem tonu, da dokumentov nama pa ja ne morejo vzet, ker brez njih se pa res ne moreva vozit....da naj gospod policaj predlaga, kako lahko zadevo rešimo. Odgovor je bil, da jim lahko midva »pomagava pri gorivu za policijski avto« oni pa nama vrnejo dukumente in lahko greva. Ja to pa je zanimiv izraz za podkupnino! Zdelo se nama je, da mora biti 100-200 lempir dovolj, ampak nerodna stvar je bila, da sva imela samo en bankovec za 500. Samo ko že daješ podkupnino ne moreš glih reči policaju naj ti vrne 300, čeprav sem imela na koncu jezika. Tako naju je ta prometni prekršek stal 28$.

Na poti proti Nikaragvi si ogledava še prijetno kolonialno vas Valle de Angeles, blizu glavnega mesta Tegucigalpe. Na mejnem prehodu nama avto obkoli gruča kojotov (menjalci denarja in ponudniki raznih »prekovrste« uslug), ki so bili tako zelo vsiljivi, kot še nikoli. Tako so se grebli, kdo nama bo prvi govoril z nama, da so se dobesedno naslonili na vrata avtomobila in sva jim morala reči oziroma nakazati, naj se umaknejo, da sva sploh lahko zlezla iz avta. Potem pa se je zgodil še tipičen primer latinskega mačizma. Jaz se ustavim pri enem izmed teh tipov in ga sprašujem za menjalni tečaj, Blaž pa odkoraka naprej. Tip me posluša, nato pa se obrne stran, pohiti za Blažem in mu razlaga svoj menjalni tečaj. Blaž mu reče, naj se pogovarja z mano in gre naprej, tip pa od presenečenja za trenutek kar obstane... ampak biznis je le biznis, se bo zgleda treba res z žensko pogovarjat...

Urša