Najin prvi postanek v Gvatemali je bil Tikal, ruševine starega majevskega mesta, ki se nahajajo globoko sredi neposeljene džungle. Prespala sva znotraj arheološkega parka. Zvečer in zgodaj zjuraj sv imela zelo glasen koncert opičjega dretja in ptičjega petja, z mnogimi precej nenavadnimi zvoki. Od vseh ruševim, ki sva jih videla na najinem potovanju, naju je Tikal najbolj prevzel, po obsežnosti samega mesta, po velikosti in ohranjenosti stavb, poleg tega pa še tropska fauna in flora dodatno bogatita celotno atmosfero. Najvišja, 64 m visoka piramida, je še danes najvišja stavba v Guatemali.

Vročina in huda vlaga tropskega deževnega gozda, ni ravno klima po najinem okusu, še manj pa nama je ljubo spremljajoče neumorno in zelo srbeče pikanje mrčesa, zato sva se naslednji dan, po poceni kosilu in sprehodu po prijetnem kolonialnem mestecu Flores, odpravila v hribovito notranjost države, Verapaz. Dokaj izoliran del države, kjer so se Maji najdlje in najmočneje upirali španskim osvajalcem. Ljudje ohranjajo svojo kulturo, jezik (mnogi sploh ne govorijo špansko) in ženske tradicionalno narodno nošo. Prvo prenočevanje je bilo v mestu Chisec, ki je razvlečeno ob glavni cesti in kamor so se po večini naselili bivši gverilci. Očitna revščina, ob nekaj zidanih hišah ob glavni cesti je to barakasko mesto. Ljudje zelo prijazni. Očitno se tu ne ustavi kaj dosti tujcev, saj so naju otroci hodili začudeno in hihitaje ogledovat in za nama klicala«Gringo!«. Ko sva iskala plac za spanje se nama je zgodil tipični primer poskusa izkoristiti gringota (tu imajo vse bele tujce za gringote) - na hitro iz njega potegniti čim več denarja. V enem hotelu sva spraševala, če lahko na njihovem dvorišču parkirava za čez noč in seveda, koliko bi bila cena. Lastnica je arogantno zahtevala 10$. To se mi je zdelo smešno drago, vendar ženska se ni hotela niti pogovarjati o manjši ceni. Obrnila sem se in šla sva v še drug hotel v mestu, kjer so naju zelo prijazno sprejeli za 1$. Naslednje jutro sva šla na kratek izlet po kraških jezercih Lagunas Sepalan, sredi divjine med indijanskimi vasmi, po katerih naju je s kanujem vozil majevski vodič. Od tu pa naprej proti mestu Lanquin, ki je center pridelave kakava. Vozila sva se po stranskih cestah, grob makadam, ki dovoljuje povprečno hitrost do 20km/h, skozi odmaknjene vasi in hudo revščino. Pokrajina je posuta s hribi stožaste oblike (relativno nizki in ozki), z zelo strmimi, precej kamnitimi bregovi in vmesnimi zelo ozkimi dolinami. Zelo neprijazen teren za gradnjo cest in še manj za poljedelstvo. Koruzo gojijo v takih strmih bregih, da gre človek že peš težko, kaj šele da obdeluje zemljo. Očitno tu niso vajeni tujcev, saj sva bila večkrat predmet intenzivnega opazovanja. Otroci se radovedno približajo, vendar ko jih pogledaš se hihitaje tečejo skrivat za grmovje ali hiše. V Lanquinu prespiva pred gostilno, ki je nudila Wiener Schnitzel in v hebrejščini pozdravlja številne izraelske turiste. Naslednji dan začneva s idiličnim kopalskim užitkom, namakanjem v hladni, kristalno čisti vodi zelo lepih in zanimivih rečnih korit Semuc Champey.

Glavni pridelek regije Verapaz je kava, ki je v Gvatemali doživela velik bum na prelomu 18. in 19. stoletja, ko so nemški imigranti začeli upravljati z ogromnimi plantažami kave. V Cobanu, prijetnem kolonialnem mestecu in centru Verapaza, sva si ogledala delujočo kavno plantažo Finca Santa Margarita. Med zelo zanimivim vodenim ogledom (v angleščini) naju prijazna gospa iz majevskega plemena Q'eqchi' vodi skozi nasad različnih vrst kave in sadnih dreves, ki so posajeni med kavnimi grmovi (kava namreč za dobro rast rabi nekaj sence) ter pokaže in razloži celoten postopek pridelave kave (od vzgajanja in gojeja rastlin, do obiranja, selekcioniranja, sušenja, luščenja, praženja in pakiranja kave) in na koncu še postreže s skodelico kave Arabika (menda najboljša sorta).

Iz Cobana kreneva proti zahodu, v gorovje Sierra los Cuchumatanes, skozi precej visoko ležeče indijanske vasi in mesta. Voziva se po večinoma makadamskih cestah in na cesti večkrat kar nekaj časa stojiva zaradi cestih del. Za en dan se ustaviva v mestu Nebaj, ki je središče Ixil Majev. Zgodaj zjutraj, okoli štirih, naju zbudi zelo glasen zvok tolkal, ki se sliši zelo blizu. Spraševala sva se, če je to morda kak verski obred ali ljudski običaj. Kakorkoli, slišalo se je tik pred vrati in če je slučajno kaj posebnega, jaz nisem nameravala tega zamuditi. Vstala sem in se oblekla, Blaž pa je bil prelen. Grem proti izhodu hotela in na vratih zalotim napol spečega nočnega čuvaja, ki ga hitim spraševat, kaj je ta zvok in od kod prihaja. Izvedela sem, da so to učenci lokalne šole, tolkalni orkester, ki vadijo za parado za dan nedovisnoti 15. septembra. Pa tako zgodaj zjutraj?! se čudim. »Si«, vsako leto isto, mi zaspano odgovarja »el vigilante« . Eh, škoda, ni kaj bolj zanimivega, grem nazaj spat. Naslednje dopoldan, ne ravno najbolje naspana, obiščeva četrtkov market. Prava paša za oči, polno barv, dogajanja, gužva... in seveda, nekaj dobrih fotografij. Od tu se peljeva naprej proti zahodu in se za naslednji dan ustaviva v mestu Todos Santos Cuchumatán, ki je eno redkih področij, kjer se tudi možki še vedno oblačijo v tradicionalna oblačila, in ne le ženske, ki so skoraj vse, vsaj na podeželju, vedno oblečene tradicionalno. Na poti v mesto naju zaštopa Rosa, indijanka iz Todos Santos, ki odrasle nepismene ljudi uči brati in pisati. V pogovoru z njo se nama hitro nariše žalostna slika prebivalstva tega področja. Po njenih besedah je 60% odraslih ljudi nepismenih in 40% otrok sploh ne hodi v šolo. Zelo razširjen je alkoholizem. Mnogo ljudi od alkoholizma umre že zelo mladih in mnogo otrok tako ostane brez staršev. Kot kasneje opaziva, ni neobičajo, da na cesti ležijo ljudje, nezavesnto pijani, za katere se nihče ne zmeni. Tudi Rosa je ovdovela zaradi alkoholizma. V mestu se parkirava pred njeni hišo in povabi naju da vstipiva. Spoznava njeni hčerki Leidi (!) in Ingrid. Revna hiška z dvema prostoroma, ena soba je spalnica, druga črna kuhinja, dnevni prostor, kurnik, …vse skupaj pa precej umazano in razmetano, dvorišče precej blatno, tako da se čudim, kako v takem okoljo uspejo vse tri punce biti tako čiste, v čistih, urejenih oblačilih. Rosa nama ponudi, da nama pripravi njihovo tipično savno. Zakaj pa ne, dajva probat. Savna izgleda kot zidana pasja uta, ki jo imajo na dvorišču pred hišo, v kateri zakurijo ogenj, ki segreje kamne in lonec z vodo na njih. Podoben sistem kot finska savna. Ko se kamni in voda dovolj segrejo, ugasnejo ogenj in savna je pripravljena za uporabo. Za razsvetjavo v kotu stoji sveča. Uta je za domačine, ki so zelo nizke rasti, sicer dovolj velika, midva pa sva se komaj spravila vanjo. Malo sva se savnala, nato se umila in se skobacala iz ute. Bogi Blaž, ven je prišel skoraj bolj umazan kot šel notri, saj se je, prevelik za dimenzije tega protora, med oblačenjem in kobacanjem iz ute dotaknil skoraj vseh sajastih sten in blatnih tal. Oba pa sva bila precej predimljena. Ampak nič zato, izkušnja je le izkušnja in bila je zanimiva.

Iz Todos Santos greva na jezero Atitlan, vmes pa se ustaviva na petkovem sejmu v San Francisco el Alto. Ogromen sejem, ki zajame skoraj vse mestne ulice, ki se strmo dvigajo v hrib, na vrhu hriba pa sejem živine. Za višek sejemskega dogajanja sva bila sicer že prepozna, je bilo pa zato zanimivo opazovati ljudi, ki se z nakupljeno robo pakirajo na avtobuse, žive odojke napakirajo in zavežejo v žakelj, ki kot premikajoča in rjoveča prtljaga čaka na nalaganje na streho avtobusa, kjer je prtljage še skoraj za višino avtobusa.

Atitlan je zelo lepo jezero obdano z vulkani, sicer vsemi nedelujočimi. Okoli jezera pa mnoge majevske vasi, od katerih so nekatere že zelo navajene turistov, kar pomeni veliko zelo vsiljivih prodajalk. En dan greva na ladijski izlet po jezeru, kjer spoznava dva zelo zanimiva para, španska dopustnika Marto in Vincenta in ter angleška popotnika Liz in Colin. Zvečer se s slednjima dobimo v baru, kjer midva z s široko odprtimi očmi in ušesi poslušava njune zgodbe z njunega dosedanjega, 18 mesečnega potovanja po Afriki, sedaj pa nadaljujeta potovanje s podobno potjo kot midva. Naslednji dan se oboji odpravimo v Antiguo, med potjo pa se midva ustaviva še na največjem marketu v Gvatemali, nedeljski market v mestu Chichistenango. V centru mesta in v osrčju sejemskega dogajanja je cerkev Santo Tomás. Maji so tekom časa razvili svojevrsten način verskih ritualov in čaščenja boga, ki je nastala kot mešanica starih majevskih verovanja in krščanstva, kar je opaziti v sami cerkvi in pred njo. Na stopnicah pred cerkvijo gorijo kadila, pred cerkvijo klečijo šamani, v cerkvi po tleh 12 otlarjev, celotna cerkev sajasta, kipi svetnikov ogrnjeni z različnimi tkaninami... Pod cerkvijo pa živobarvno in pestro sejemsko dogajanje, ki me zopet popolnoma prevzame. Uživam v opazovanju, ki me prestavi v nek čisto drugačen, paralelen svet.

Antigua, stara prestolnica Gvatemale je lepo, prijetno in zelo lepo urejeno kolonialno mesto, kjer pa je opaziti več turistov kot lokalcev. Med tujci je Antigua zelo popularna zaradi veliko, strašno poceni, jezikovnih šol. Večer ob prijetni večerji zopet preživiva s Colinom in Liz in še naprej se nama cedijo sline ob vseh njunih afriških zgodah. Naslednji dan nameniva sprehajanju po Antigui in zopet srečava Marto in Vincenta. Dobimo se za večerjo in med klepetom ugotovimo, da imamo enake plane za nadaljen potovanje, otok Utila, Honduras, zato ju povabiva, da se peljeta z nama. Za konec najinega potovanja po Gvatemali sva šla iz Antigue še na turo na delujoči vulkan Pacaya. Spektakularno, prvič v življenju vidiva tekočo lavo iz razdalje cca 200 metrov! Popoldan pobereva še Marto in Vincenta in skupaj krenemo proti Hondurasu. Zadnji dan v Gvatemali pa v mestu Chiquimula doživimo še pravi tropski naliv. Z velikim zanimanjem smo opazovali, kako se v kratkem času pojavi toliko vode, da poplavi mestne ulice, trge, voda dere po cestah in podira kolesa, motorje. Da je minilo najhujše deževje smo počakali pod šotorom knjižnjega sejma, kjer je bilo dovolj materiala, da se zamotimo med čakanjem. Na poti nazaj do avta pa nas je prav zabavalo, ko smo namesto čez prehode za pešče bredli čez novonastale mestne reke.

Ena tistih stvari, ki me je najbolj navduševala v Gvatemali je vsesplošna raba ter lepota in zanimivost tradicionalnih oblačil. Pisanost, živobravnost, lepi, zanimivi vzorci in kroji oblačil, različni načini spenjanja las z dekorativni trakovi, fina in zelo kvalitetna izdelava tkanin. Zanimivo pa je tudi to, da ima skoraj vsaka vas svoje značilne vzorce in barve, kar se lepo opazi med vožnjo skozi vasi. Prava lepota. Po mojem okusu estetsko bolj bogato kot naša zahodnjaška oblačila. Z estetskega vidika sem se med njimi večkrat počutila prav revno, oblečena v svojih preprostih zahodnjaških oblačilih. Opazovanje življenja žensk na podeželju mogokrat ponuja prizore, ki se zdijo kot umetniška slika. Najbolj se mi je vtisnil v spomin tale: lepa temnopolta ženska nizke rasti, indijanka, mi prihaja nasproti po strmem travnatem bregu. Oblečena je v dolgo ozko krilo črne barve z vezeno obrobo v rdečih odtenkih na spodnjem delu krila. V pasu ima krilo tesno privezano s širokim vzorčastim in živobarvnim vezenim trakom. Zgoraj ima oblečen tipični »huipil«, ki zgleda kot majica z rokavi do komolca, izdelana iz debele fino izdelane vezenine z zelo detaljnimi vzorci ptičev in cvetja in seveda vse zelo živobarvno. Dolge črne lase ima z zelenkasim trakom s cofi na koncih zvezane na vrh glave, tako da ji 6 cofov visi na temenu. S širomi in dolgim šalom s črtastim vzorcem in vijoličastimi odtenki ima na hrbet privezanega malega otroka. Na glavi nosi veliko culo iz katere štrli neka zelenjava. Na obrazu resen, skoraj zaskrbljrn izraz, in nekoliko začuden pogled, ko se srečava z očmi.

Naslednja navdušujoča stvar pa so sejmi oziroma marketi, ki so tesno vpeti v majevsko življenje in se v posamezni področnih središčih dogajajo enkrat do dvakrat tedensko.

Sprehajanje skozi gužvo, stostojnice z vsakršnim blagom, opazovanje utripa življenja in trgovanja je navdušujoče, polno, skoraj adrenalinsko doživetje. V višku sejma se gromno ljudi drenja skozi ozke prehode med stojnicami, najspretnejše pa so seveda stare ženice, ki se komolčijo, drezajo in kmalu kot sluz hitro in tesno zrinejo mimo tebe. Na prodajajo je vse mogoče: sadnje, zelenjava, meso, žive živali, tekstil, zahodjaška oblačila in šara, pohištvo, zdravila. Ma dobiš vse, kot bi bil v BTC-ju, s tem da je »comedorjev« (gostiln) precej več kot tam. V glavnem pa je celoten biznis po večini ženska domena: ženske prodajajo, ženske kupujejo, ženske huhajo in strežejo..., poleg vsega dela in gužve pa ima še vsaka druga na hrbtu zavezanega otroka. Pa kje so vsi, kaj delajo moški?! 

Kar naju je zelo presenetilo v Gvatemali je to, da na podeželju ne uporabljajo delovnih in tovornih živali. Revščina namreč v glavnem ne dovoljuje avtomobilov in strojev. Vse delajo ročno, glavno orodje je mačeta. Ves tovor nosijo ročno, moški na plečih, ženske na glavi. Navdušena sem bila nad njihovo spretnostjo. Izgleda namreč zelo lahkotno ko med hojo navkreber ali v gužvi na ulici na glavi nosijo veliko culo, poln cekar ali celo velik lavor poln živih kur, med tem pa še klepetajo, se hihitajo, rihtajo otroke. V skladu z načelom »učenje za življenje že v ranem otorštvu« niso redke prizori, ko 3-4 letnim dečkov obesijo velike butare na hrbet in deklicam posadijo ogromne cule na glavo ali ko dvoletnik v igri vihra z mačeto po dvorišču.

Še ena začilnost Gvatemale, kar se je kasneje pokazala cele srednje Amerike, je velika količina orožja v javnosti. Na podeželju je videti mnogo moških s pištolo za pasom, pred in v bankah, trgovinah, hotelih.... še celo na kamionu, ki razvaža pivo stojijo stražarji s polavtomatsko puško. V časopisu sva prebrala alarmanten podatek, po podatkih policije je v Gvatemali do septembra tega tega leta nasilne smrti umrlo že 4888 (!!) ljudi.

Urša