Prvi vtis v Belizeju je bil zelo pozitiven. Vse skupaj zgleda precej čistejše, redkeje naseljeno, nikjer nobene gužve, ceste prazne. Ljudje na izi sprehodih...

Prvo noč prebijeva v naravnem rezervatu ptic Crooked Tree. Cesta do tja vodi po nasipu med dvema jezeroma, vendar je trenutno toliko vode, da je cesta približno pol metra pod vodo, tako da je vožnja na trenutke zgledala kot prečenje morja. Sama vas v rezervatu ni nič posebenga, precejšen del je je trenutno tudi pod vodo, ptic pa tudi precej malo na okoli, saj je glavna sezona za opazovanje ptic med novembrom in junijem, ko je tu ogromno ptic selivk.

Naslednji dan nadaljujeva do Belize City in takoj naprej s hitrim čolnom (600 KM!) do karibskega otočka Caye Caulker. Na otoku prvič zares srečava karibsko kulturo. Ljudje so večinoma črni, angleško-kreolsko govoreči in predvsem brezdelni. Življenje poteka v dnevnem lenarjenju ter večernem sprehodu po glavni in edini ulici v vasi, pitju piva in opazovanju ostalih ljudi, ki počnejo isto. Na otoku so samo približno trije avtomobili (eden od teh policijski), ves ostali promet pa predstavljajo električni golf avtomobilčki in predvsem bicikli. Na otoču preživiva 4 zelo lenodbe dni, premikajoč se med plažo, hrano in pivom. Lenobo presekava s snorkling izletom na katerem vidiva lep koralni greben in plavava z morskimi psmi (nurse shark), mantami in morskimi kravami (manatee). V lenobi preživiva tudi Urškin rojstni dan, za večerjo pa si privoščiva (7$!) jastoga v romantičnem vrtu gostilne Wish Willy.

Potovanje nadaljujeva v smeri proti Gvatemali, si vmes ogledava beliški živalski vrt ter se ustaviva v mestecu San Ignacio, tik pred mejo. V okolici si pogledava majevske ruševine Caracol, kamor gremo v vojaškem konvoju. Pred parimi meseci so, menda gvatemaci, oropali neke turiste na cesti proti ruševinam, zato sedaj ne pustijo več tja brez vojaškega spremstva. V Caracolu prvič slišiva opičje rjovenje. Najprej sploh nisva vedela, čigavi bi bili ti zvoki, saj se je slišalo blazno glasno, skoraj kot da bi kakšnega prašiča klali. Ko so nama povedali, da so to opice sva se čudila, kako lahko tak močan zvok pride iz tako male živali. Ogledala sva si še jamo Rio Frio, kamor tudi ne pustijo brez vojaškega spremstva, tako se je v Japanerju prvič vozila nabita puška, saj se je moral vojak peljati z nama.

V San Ignaciu si pogledava nogometno tekmo srednje ameriškega pokala med lokalnim klubom in gosti iz Kostarike. Na tekmi kakih 1000 gledalcev precej bučno navija z bongoti za domače, le-ti se precej srečno upirajo boljšim kostaričanom in jo odnesejo z rezultatom 1:1. Nasledji dan greva še na izlet s kanujem po lepi, idilični reki Macal, nato pa že v Gvatemalo.

Belize nama je bil precej všeč, srečala sva se s kreolsko karibsko kulturo, ki je na trenutke lahko tudi precej groba v stilu »Wass up, man«, »Fuck you, man«, vendar je to vse skupaj bolj kot ne samo pozerstvo. Država je zelo draga. Cene bencina in hrana so na evropskem nivoju, zelenjava na lokalni tržnici celo dražja kot pri nas, rezervni deli za avto so enkrat dražji kot ZDA, cene izletov so grozno visoke, so pa prenočišča in hrana v gostilnah še vedno poceni.

Blaž in Urša