Na območju današnje Mehike so vladale bogate civilizacije, ki so bile v takratnem času mnogo bolj razvite in napredne od evropske. Ostala so ogromna mesta, predmet neskončnega arheološkega raziskovanja. Mesta so bila zapuščena in civilizacije ugasnile še pred prihodom španskih osvajalcev, vendar vzroki propada še vedno niso z gotovostjo pojasnjeni.

Obiskala sva:

• Tula: verjetna prestolnica civilizacije Toltec;
• Teotihuacan: center istimenske civilizacije, ki naj bi predstavljala največji imperij na ozemlju današnje Mehike iz časa pred španskimi osvajanji;
• La Venta: arheološki park in muzej v mestu Villahermosa, kamor so preselili najpomembnejše najdbe – skulpture (velike zamnite glave), iz istoimenskega  arheološkega najdišča civilizacije Olmec;
• Palenque: eno izmed najpomembnješih mest majevske civilizacije, ki je bila najmočnejša in najbolj razvita civilizacije v srednji Ameriki in se je raztezala v današji mehiški polotok Yukatan in državo Chiapas. 
• Calakmul: naj bi bilo največje najdeno majevsko mesto, vendar je do sedaj le majhen del najdišča izkopanega, še manjši pa restavriran. Od vseh ruševin, ki sva jih videla v Mehiki, je bilo doživetje najbolj polno ravno v Calakmulu. Nahaja se namreč sredi velikega območja popolnoma neposeljene džungle. Piramide so višje od dreves, kar ponuja krasen razgled z vrha piramid - džungla do obzorja in glasni živalski zvoki. S piramid lahko opazuješ opice, ki se sprehajajo po krošnjah, ptiče, velike pisane metujle, se otepaš insektov in se proti koncu ogleda vedno bolj praskaš po celem telesu. Dodaten plus Calakmula je njegova odmaknjenost od glavnim turističnih atrakcij in težja dostopnost z javnimi prevoznimi sredstvi, zaradi česar ga obišče le malo ljudi. Na vrhu vsake piramide sva bila sama, med občudovanjem razgleda ni bilo slišati ali videti drugih ljudi.

Indijanci, potomci vseh teh civilizacij, imajo danes v Mehiki de facto še vedno status drugorazrednih državljanov, kar seveda tudi pomeni, da predstavljajo najrevnejši sloj prebivalstva. Skozi indijanske vasi sva se vozila v zelo lepem gričevnatem področju Mehiškega zaliva, kjer sva tudi prvič v življenju videla, kako raste in se obira črni poper. Največja indijanska skupnost se je ohranila v državi Chiapas na jugu Mehike, od koder izvirajo uporniki Zapatistas. Naredila sva celodnevno turo po gozdnatem hribovju posejanim z Majevskimi vasmi. V bolj odmaknjenih delih so naju začudeno opazovali, ponekod naju veselo pozdravljali, v najbolj turistični vasi, Chamula, pa je seveda čisto drugačna scena. Dečki se zelo vztrajno ponujajo za vodiče, deklice skušajo prodati tekstilne izdelke, kar zna kar hitro prerasti bolj v beračanje kot v prodajo. Bolj revni o troci - strgani in umazani pa skoraj kakor hitro shodijo in se naučijo govoriti, že znajo tudi beračit, nekateri ubožci tudi precej agresivno. Največja zanimivost v Chamuli je njena cerkev. Maji so oblikovali vero in čaščenje, ki je mešanica krščanstva in starih majevskih verovanj. Po zunanjosti se cerkev ne razlikuje od drugih kolonialnih cerkva v Mehiki, notranjst pa je povsem drug svet. Takoj ko vstopiš v cerkev začutiš mistično vzdušje: temačnost, tla povsod prekrita s svežimi iglicami borovcev, po celi cerkvi na tleh gorijo desetine malih ozkih belih sveč, sajaste stene, pod stropom visijo dolgi široki trakovi, vonj po dimu in nerazumljivo mrmranje ženskih in moških glasov, ki se po tonu in melodiji glasu zdijo kot dialog ali pripovedovanje in ne kot molitev.

Urša