Najino življenje je nenadoma postalo bolj zaposleno. Morda je težko verjeti, vendar je res. Tu srečujeva in se zapletava v pogovore z mnogo več ljudmi, kar se spontantano dogaja kar samo od sebe, brez kakšnega truda z odpiranjem pogovora. Ker se hitreje premikava, sva tudi bolj zaposlena z branjem vodiča, opazovanjem okolice, ogledovanjem znamenitosti, iskanjem prenočišča... Predvsem pa te čisto posrka vase opazovanje utripa urbanega življenja pri čemer čas kar beži. Super pa je tudi to, da je tu hrana mnogo cenejša, tako da nama ni treba več vsak dan kuhati, saj se lahko v lokalnih »comedores« (oštarijah) oba dobro najeva za 5-10$.

Najin potep po Baji Californiji sva končala v mestu La Paz, kjer sva se vkrcala na trajekt in po šestih urah prispela v Topolobampo. Tam pa spet že domači vonj po gnijočih smetiščih, značilen za neturističnih dele Baje Californije. Na srečo je bilo to samo v okolici pristanišča, tako da je bila nadajna vožnja očesu in vohu bolj prijazna. To noč sva prespala na tovornjakarskem počivališču ob bencinski postaji, kjer sta se parkirali še dve tovornjakarski familiji. V Mehiki je namreč precej običajno, da tovornjakarje na furah spremljajo žene, med šolskimi počitnicami pa kar cela družina. Naslednji dan sva začela najino turo po kolonialnih mestih in vaseh, ki so začela nastajati v sredini 16. stoletja.

Po vrsti, od severa proti jugu, sva obiskala:

Concordia: prijetno, umirjeno in neturistično mestece s sproščeno atmosfero in živahni glavnim trgom – »zocalo«, ki je po mehiško vedno središče mestnega življenja.

Copala: zelo zanimiva, lušna mala rudarska vasica, z ozkimi tlakovanimi ulicami in, kot za kolonialno arhitekturi značilno, z živobarvnimi fasadami. Vas je zgrajena v strmem bregu in skrita v gozdnatem in hribovitem področju države Sinaloa.

Durango: skoraj pol milijonsko glavno mesto istoimenske države. Prišla sva ravno po popoldanskem nalivu, ko so bile po cestah ogromen luže in naju je ob sprehodu po mestu kvalitetno zalil mimovozeči avto. Mesto sam se nama ni zdelo posebej impresivno, pa sva se zato kratkočasila z opazovanjem sobotnih porok v katedrali. Nekateri moški svati so pred cerkvijo pozirali v ta finih kavbojskih opravah, drugi v elegantnih gvantih, ženske pa po večini v živobarnih večernih oblekah, vse strašno zrihtane, da sploh nisva vedela, katera je nevesta.

Zacatecas: zelo pomembno rudarsko mesto, ki je obogatelo na račun bogatih nahajališč srebra v njegovi okolici in seveda, kar je značilno za kolonialno dobo, na račun indijanske suženjske delovne sile. Šla sva na ogled enega najbogatejših rudnikov v Mehiki, Mina Edén, ki so ga zaprli v 50ih po 370 letih delovanja. Vhod v rudnik je skoraj v središču mesta. Zacatecas se ponaša z bogato arhitekturno dediščino in impresivno baročno katedralo iz rozastega kamna. Najbolj zanimivo pa je bilo, da sva prišla ravno na večer pričetka mednarodnega festivala folklornih plesov. Tako sva kmalu po parkiranju avtomobila uživala v otvoritveni povorki vseh plesnih skupin in si z zanimanjem ogledovala različne narodne noše. Večino nastopov naslednji dan je bilo brezplačnih in so se odvijali na različnih mestnih trgih. Tako sva imela kulturno zelo pester dan, saj so se nama ob sprehajanju po mestu prepletali ogledi turistični znamenitosti in ogledi folklornih plesov, za zaključek najinega obiska v Zacatecasu pa še večerna predstava na glavnem trgu.

Guanajuato: najino najljubše mesto v Mehiki. Popolnoma naju je navdušilo in prevzelo, zaradi arhitekture, konfiguracije terena, mestnega utripa in vzdušja. Ena izmed svetovno najbogatejših nahajališč srebra in zlata v okolici mesta so botrovala nastanku mesta in razvoju njegovega bogastva. Krasne bogate hiše, pisane, živobarvne fasade, strme in ozke tlakovane ulice in še ožji »callejones« (najožji v mestu legendarni Callejon del beso), privlačni trgi in še manjše »plazuelas«, krasno gledališče Teatro Juarez, impresivna stavba univerze, številni muzeji, rojstna hiša Diega Rivera, zanimiva zasnova glavnih ulic: promet vzhod - zahod poteka po površju, promet zahod – vzhod pa po podzemni ulici, ki je zgrajena v izsušeni rečni strugi in tunelih. Prvi večer po prihodu v mesto sva parkirala na tej podzemni ulici in se po stopnicah dvignila direkt v center mesta, Plazuela de los Angeles. Vsedeva se na stopnice, da dobiva prvi vtis o mestu in malo pogledava zemljevid. Zaslišiva glasbo in kmalu iz ene uličice v počasnem koraku pridejo godci in pevci v srednjeveških oblačilih, trubadurji, ki igrajo glasbo, ki ji pravijo Tuna. Ustavijo se na sredini trgeca, s čimer stopnice, kjer sediva, postanejo sedeži prve klase. Tako uživava med živo glasbo in kmalu nama mehičani poleg naju ponudijo pivo in takoj se zapletemo v pogovor. Po končanem nastopu kupiva CD in se odpraviva na brezciljno pohajkovanje po mestu. V teku večera naletiva na še eno tako trubadursko skupino, ki hodi po mestnih ulicah, sledi pa ji gruča ljudi, pa se še midva priključiva za en čas. Po krasni dobrodošlici sva že oba navdušena in se še bolj navdušujeva ko naju ozke ulice pripeljejo na še več malih trgecov, z bari z mizami na prostem, veselim vzdušjem povsod. Kar pa se nama še bolj dopade pa je, da ni opaziti dosti turistov. Čeprav kmalu ugotoviva, da je turistov kar nekaj, vendar so v veliki večini mehičani, ki jih midva itak ne opaziva, saj se nama zdijo enaki kot lokalci. Vzdušje se nama zdi zelo pristno, kot mesto namenjeno svojim meščanom in ne kot popularna turistična destinacija, saj ni opaziti niti kaj dosti trgovim s spominki in drugim tipičnim turističnim kičem. Na ulicah veliko prodajalcev različnih tacosov, kuhane ali pečene koruze, domačegs čipsa, sadja, sladoleda ... Ker je Guanajuato univerzitetno mesto, je tudi nočna barska scena zelo razgibana, čeprav se v času najinega obiska še ni začela prava sezona. Pivo stane 1,5 dolarja, kar sicer ni ravno grozno poceni, je pa mnogo ceneje kot v ZDA, tako si prvič na potovanju z užitkom privoščiva turnejo po mestnih barih. Kmalu najdeva najljubšega, v katerega se vračava vsak večer. V Guanajuatu je lahko zelo pasivno vedenje zelo kratkočasno – zanimivo je že samo sedeje na trgu ali v baru in opazovanje ljudi in dogajanja, kmalu pa tudi pristopijo ljudje in se začnejo klepeti... Zaključek je, da obisk Guanajuata vsem toplo priporočava. Po Guanajuatu naju nobeno mesto ni več zares navdušilo in prevzelo.

San Miguel de Allende: zelo prijetno lepo mestece, nizke hiše z živobarvnimi fasadami, tlakovane ulice, zelo lepi trgi... tipično kolonialno mestece, v katerega je navalilo veliko ameriških penzionistov in drugih tujcev, ki so si tu ustalili. Zaradi tega ima mesto veliko restavracij, trgovim z obrtnimi izdelki, predvsem čudovito keramiko (ki je, mimogrede, precej draga), knjigarn, jezikovnih šol, umetniških galerij in seveda tudi precej turistov ter je na splošno tudi nekoliko dražje od najinih dosedanjih destinacij v Mehiki.

Tequisquipan: geografsko središče Mehike, malo, prijetno in mirno mestece ter enako kot San Miguel de Allende, z veliko priseljenimi tujci.

Puebla: lepo mesto, polno življenja, z zelo dobro ohranjeno kolonialno arhitekturo. Mehičani mu očitajo da je snobovsko in da se njeni prebivalci štejejo za več vredne ker se imajo za neposredne potomce špancev in strogo ohranjajo špansko kulturo. Špansko klimo je čutiti na mestnih ulicah, saj se človek glede na izgled ulic, barov, restavracij in izložb počuti skoraj kot da bi bil v Španiji in ne v Mehiki. Tu sva bila priča protestom in manifestacijam proti rezultatu predsedniški volitev in očitanje vseh možih volilnih prevar, podkupovanja, groženj... Bolj akcijska scena pa je bilo opazovanja snemanja filma iz balkona muzeja, ki sva ga obiskovala. V Mehiki je namreč zelo dobro razvita filmska industrija in tu se snemajo mnogi filmi ameriške in španske produkcije. Policijski pregon in divjanje avtomobilov po ulicah Pueble je bila scena filma v španski produkciji, tako so imeli vsi avtomobili prilepljene papirnate imitacije EU tablic.

Veracruz: glede na svojo velikost in pomembnost v regiji, se nama je zdelo dokaj zaspano mesto, predvsem v primerjavi z Guanajuatom in Pueblo. Ostala sva samo par ur in se odpravila naprej proti jugu.

San Cristobal de las Casas: arhitekturno zelo lepo kolonialno mesto, s tlakovanimi ulicam in nizkimi hišami, ki imajo za razliko od drugih kolonialnih mest, fasado večinoma belo s samo cokljem v drugi barvi. Takoj po prihodu v center naju je zmotila ogromna količina turistov, saj jih je v centru mnogo več kot lokalcev, tako tudi »zocalo« nima tiste prijetne mehiške atmosfere. Vendar ko pa greš par ulic iz centra, na primer na mestno tržnico, pa spet prava mehiška scena, ki pa je tu zaradi prisotnosti majevk v tradicionalnih oblačilih še toliko bolj zanimiva. Posebnost tega mesta, ki je središča države Chiapas je ta, da je tu veliko majevskega pebivalstva, žensk v tradicionalnih oblačilih, čeprav je med njimi na žalost zelo veliko revežev in beračev ter prodajalk ročnih del, med katerimi je veliko zelo mladih deklic, ki pa znajo biti tako vztrajne pri prodaji, da to že meji na nadležnost. Zvečer sva iskala bar, ki se mi je zelo dopadel ob mojem prvem obisku tega mesta pred dobrimi tremi leti, pa je bilo vse zaprto. Zdelo se nama je blazno čudno, da so bili skoraj vsi bari ob devetih, desetih zvečer zaprti. V nekaterih restavracijah in trgovinah sva videla napise, da danes ne strežejo oziroma prodajajo alkohola. Vse se nama zdelo malo hecno vendar sva kmalu ugotovila, da je zato kriva »Ley seca« (suhi zakon), zakonodaja, ki predpisuje, da se na dan pred volitvami nikjer ne sme prodajati alkohola.

Urša