V nedeljo zvečer, sva po temi in dežju iskala plac za spat. Zapeljal sem na eno blatno cesto ob eni njivi, sva mislila, da vodi mogoče do enega jezera, vendar je bila že čez kakih 100 metrov precej slabo prevozna - po levi strani je bilo na cesto nametano blato iz vzporednega kanala, na desni pa je bilo slab meter navzdol do njive. Odločim se odrikvercat nazaj do glavne ceste, pa je šlo precej slabo, cesta splozka kot led, vidljivost nična... Po dveh poskusih zaganjanja mi uide prednje desno kolo iz ceste, poskusim reševati z dodatnim rikvercanjem, pa mi kolo samo bolj dol nese s ceste. Potem pa usodna napaka - poskusim z vožnjo naprej, malce preveč gasa, odnese mi še rit in že se počasi prekucnem na bok na njivo. Urša je vse skupaj opazovala od zunaj, meni pa se je zdel en tak znastveno-fantastičen počasen posnetek. Sledilo je seveda kletje brez premora in pa prvi poskusi reševanja - Hijack (visoka dvigalka) uporabim kot vitel in poskusim vsaj dvignit avto, pa Hijack ni imel dovolj hoda... Urša gre do prve hiše iskat traktor, vmes se ulije kot iz škafa... Vrne s petimi vaščani in enim bolj malim traktorjem - hitro se strinjamo, da se kaj dosti ponoči in v hudem nalivu ne bo dalo naredit... Postaviva si šotor sredi blatne ceste in poskusiva spat - bolj slabo oziroma skoraj nič nisva spala do sednih zjutraj, ko se je spet začela akcija. Navalijo prvi vaščani in Urša gre z enim od njih na telefon klicat dvigalo/pajka. Potem navalijo še tri policijske patrulje hkrati, ampak potem, ko ugotovijo, katera je pristojna, ostane samo en prijazen in ustrežen policaj. Skupaj z njim in cca. 20 vaščani potem kako uro čakamo dvigalo iz sosednjega mesta, vmes dobiva od žensk iz sosednje hiše celo zajtrk (kavo in rogljiče!). Ko pa dvigalo končno prispe, mene spet zajame rahel obup, saj je prišel navaden avto za pomoč na cesti, ki je v bistvu namenjen vleki avtomobila. Ampak se hitro izkaže, da ima avto tudi dva močna vitla in dva tipa, ki sta precej zagreta čimprej opraviti zadevo. Z malo bremzanja in opozarjanja, da na amortizer pa res glih ne bi zapeli avta, ter ob pomoči vseh gledalcev ga v roku slabe ure uspemo spraviti nazaj na cesto.
Jah, po vseh prevoženih off-roadih v Ameriki sem seveda hitro dobil precej veliko zaupanje v zmogljivosti Japanerja, predvsem pa seveda v svoje sposobnosti (kar pa mi itak nikoli ni bil glih problem ;) tako da me je 50 metrov blatne ceste zelo trdo postavilo nazaj na noge. Na srečo je Japaner vse skupaj zelo moško prestal - doliti je bilo potrebno malo tekočine za servo, malo vode v akumulatorje, pa seveda je malo popraskana desna stran, vendar pa so ostala cela vsa stekla in celo ogledalo in sva se lahko takoj spet peljala naprej... Vse skupaj naju je tako stalo dobrih 100 $ pa seveda precej mojega ponosa ;) Na slikci usodna blatna cesta zgleda zelo nedolžno - tam kjer je največji drek, je bil desno na njivi zvrnjen japaner....
Naslednje dni sva si potem vzela bolj na izi, zavlekla sva se v kamp v Teotihuacanu in čistila blato iz avta, jaz sem malo klepal pleh, zvečer pa sva ob Tequili in dveh piratskih filmih lizala rane.
Blaž
